Phalaenopsis lowii *parfumata

Phalaenopsis lowii je botanična vrsta z dišečimi cvetovi, ki jo je C. S. Parish odkril v bližini Moulmeina (Mjanmar), Reichenbach pa jo je opisal leta 1862. Razširjena je na območjih Mjanmara in Bornea, kjer raste na apnenčastih skalah ali grmovju na skalnatih stenah, od morske gladine do približno 800 m nadmorske višine. V nasprotju z mnogimi vrstami Phalaenopsis lahko občasno izgubi liste. Listi so kratki, dolgi 5–10 cm, mesnati, svetlo zeleni, na spodnji strani pa imajo vijoličaste lise.

Cvetenje poteka od poletja do jeseni na 25–35 cm dolgih stranskih, lokasto ukrivljenih ali povešenih cvetnih steblih z redko razporejenimi cvetovi. Cvetovi so veliki 4–5 cm, zvezdaste oblike, nežne teksture in zelo obstojni. So beli z rožnatovijoličastimi odtenki pri dnu ter imajo vijoličasto medeno ustje z rumenimi pikami. Značilen detajl je dolg kljunast rostel. Cvetovi so dišeči.

Svetloba naj bo zmerna, približno 10.000–15.000 luksov, s popoldansko zaščito. Primerne so tople temperature, na splošno 19–35 °C glede na letni čas, brez dolgotrajnih hladnih noči. Visoka vlažnost pomaga pri rasti, vendar mora biti zagotovljeno prezračevanje. V loncu uporabite zračen substrat iz srednje debelega lubja; na podlagi zalivajte pogosteje. Substrat za Phalaenopsis je primeren, če se med zalivanji pravilno osuši. Presajajte spomladi, ko se pojavijo nove korenine.

V obdobju rasti redno zalivajte, pri tem naj bo substrat rahlo vlažen, vendar ne premočen. Po zalivanju gnojite z razredčenim gnojilom za orhideje. V nasprotju z mnogimi vrstami Phalaenopsis lowii ustreza kratek počitek, približno en mesec, največ dva. V obdobju mirovanja močno zmanjšajte zalivanje, prenehajte z gnojenjem, vlažnost lahko znižate na približno 60–65 %, svetloba pa naj ostane dobra. Občasno pršenje lahko prepreči pretirano izsušitev. Počitek naj ne traja predolgo: listje lahko odpade, vendar predolga suša rastlino oslabi.

Če ne cveti, preverite, ali je imela kratek in suh počitek ter dovolj svetlobe. Mehke korenine ali prizadeta osnova kažejo na preveč vode. Listi, ki odpadajo v skladu z naravnim ritmom vrste, sami po sebi niso znak bolezni; mehki listi skupaj z odmrlimi koreninami zahtevajo presajanje.