Cymbidium HTC: tropski + miniaturni + dišeči = idealni za gojenje v stanovanju

Vrste rodu Cymbidium so morda najbolj cenjeni cvetovi v svetovni hortikulturni trgovini, predvsem zaradi visoke produktivnosti cvetnih stebel, enostavnosti gojenja, velikosti, obstojnosti, barvne palete cvetov in prisotnosti dišave. Klasične vrste izvirajo iz hribovitih območij Nepala in Sikima, bogatih s soncem, kjer prevladuje hladnejše podnebje, zato morajo pridelovalci teh vrst te pogoje posnemati, da bi dosegli uspešno cvetenje.

Poznani v kulturi in med zbiratelji pod generičnim akronimom HTC (Heat Tolerant Cymbidium), ta funkcionalna in geografska skupina vključuje majhne taksone (30-50 cm, v primerjavi z več kot 80 cm pri klasičnih vrstah), z močno dišečimi, obstojnimi cvetovi (vsaj 4 tedne), na številnih, pokončnih ali visečih cvetnih steblih, večcvetne (5-60 cvetov), ki rastejo in cvetijo v tropskih podnebjih brez izrazitih temperaturnih razlik med dnevom in nočjo, v nasprotju s klasičnimi vrstami in hibridi rodu, kjer je za sprožitev cvetenja potrebno, da nočne temperature v zimskem obdobju padejo na 8–4 ℃. Hibridi skupine HTC so običajno pridobljeni s križanjem toploljubnih tropskih vrst, kot so ensifolium, aloifolium, canaliculatum, finlaysonianum, sinense, atropurpureum, madidum, dayanum. Kar zadeva gojenje, se HTC zelo približa postopkom, ki se uporabljajo za gojenje hibridov Dendrobium.

Eden izmed bistvenih elementov za cvetenje hibridov HTC je svetlobno sevanje, ki mora trajati vsaj 8 ur na dan, z največ 40 % senčenja v obdobju rasti, med vročimi poletnimi dnevi pa naj se senčenje poveča na 50 %, da se prepreči nastanek sončnih opeklin. Dober znak, da rastline prejmejo dovolj svetlobe, je svetlo zelena barva listov, medtem ko so listi rastlin, gojenih v pogojih z nizko svetlobno intenziteto, temno zeleni. Pri vrstah s trdimi listi (aloifolium, canaliculatum, finlaysonianum), ki so po konsistenci podobni listom vrst iz rodu Cattleya, je dovoljena in celo priporočljiva izpostavljenost močnejši svetlobi, saj lahko prenesejo tudi neposredno svetlobo nekaj ur na dan.

Posebno pozornost je treba nameniti zalivanju, saj so HTC bolj zahtevni na tem področju. Izogibati se je treba zastajanju vode v substratu za daljša obdobja, hkrati pa paziti, da koreninska gruda nikoli popolnoma ne presuši. Prav tako, podobno kot pri vrstah rodu Cattleya, lahko hibridi s trdimi listi prenesejo daljša obdobja suše in redkejše zalivanje, celo popolno izsušitev substrata cenijo.

Optimalna temperatura za rast vrst in hibridov HTC je med 15 in 35 ℃, kar zagotavlja ponavljajoče se cvetenje, običajno vsaj dvakrat na leto. Posledica tropskega izvora pa je nizka odpornost proti mrazu, zato ni priporočljivo izpostavljati predstavnikov skupine temperaturam pod 10 ℃ za daljša obdobja.

Vlažnost zraka ni pomemben dejavnik za sorte Cymbidium HTC, saj so ti v tem pogledu izjemno tolerantni.

Idealno gojišče za to skupino je borova lubje, včasih izboljšano s perliti, kot gojišča pa se uporabljajo visoke ali vsaj višje kot premer lonci, saj imajo korenine teh taksonov tendenco, da se globoko potopijo v substrat. Večina vrst, ki so osnova te skupine, so epifiti, razen Cymbidium ensifolium, ki ima raje kopenske rastišča, kar je opazno tudi pri njegovih hibridih. Gnojenje se izvaja na vsaki dve tedna v obdobju rasti z gnojilom, bogatim z dušikom ali uravnoteženim gnojilom, in enkrat na mesec v obdobju cvetenja z gnojilom, bogatim s fosforjem in kalijem.

Nekateri avtorji in priznani gojitelji, kot je Kobsukh Katraena iz Pakkret Orchids na Tajskem, predlagajo naslednjo klasifikacijo nekaterih vrst glede na toplotno odpornost, ki služi kot vodilo pri ocenjevanju te lastnosti pri hibridih, ki jih vsebujejo:

Takson Toplotna odpornost

Cymbidium ensifolium subsp. haematodes 10,0

Cymbidium canaliculatum 10,0

Cymbidium aloifolium 10,0

Cymbidium finlaysonianum 9,5

Cymbidium ensifolium subsp. ensifolium 8,5

Cymbidium dayanum 8,5

Cymbidium bicolor 8,5

Cymbidium atropurpureum 8,5

Cymbidium madidum 8,0

Cymbidium munronianum 8,0

Cymbidium chloranthum 7,0