Rod Dracula spada v pleme Epidendreae, podpleme Pleurothalidinae, opisan pa je bil leta 1978 s strani Carlyla Augusta Luerja, ki je rod poimenoval po latinski besedi za zmaja (draco), kot referenco na nenavaden videz cvetov. Luer (23. avgust 1922 – 9. november 2019) je bil ameriški botanik, specializiran za družino Orchidaceae, s posebnim zanimanjem za Pleurothallidinae (rod Pleurothallis) in sorodne rodove. Bil je višji kustos Missouri Botanical Garden in je objavil številne članke ter dve obsežni deli o taksonomiji orhidej.
Med priljubljenimi imeni, ki so jih pripisali predstavnikom rodu, so tudi: vampirske orhideje, opičje orhideje, zmajeve orhideje.
Vrste rodu Dracula so rastline z različnimi velikostmi, od nekaj centimetrov višine do srednje velikosti, ki izstopajo zaradi cvetov z impresivnim videzom po obliki in barvi. Pred sistematično uvrstitvijo, ki jo je izvedel Luer in je vrste rodu Dracula vključila v ločeno skupino, so te spadale v rod Masdevallia, s katerim so sorodne in so si v mnogih pogledih podobne. Trenutno je znanih več kot 90 vrst tega rodu, večina z razširjenostjo v srednji Ameriki, v vlažnih gozdovih Mehike, Peruja, Kolumbije in Ekvadorja.
Specije rodu Dracula imajo kratke stebla z rastočimi, pokončnimi rizomi, na katerih rastejo posamezni listi z nežno teksturo, na katerih je jasno vidna osrednja žila. Tudi posamezni cvetovi na dolgih steblih, ki so viseči do pokončnih visečih, navdušujejo s svojo izjemno barvno paleto in močnimi kontrasti, ki poudarjajo nenavadno anatomijo cvetnega venčka. Čeprav so cvetovi posamezni, cvetna stebla pogosto proizvajajo cvetove zaporedoma, včasih celo 5 – 6 za isto socvetje.
Najbolj izrazit vidik cvetne anatomije je prisotnost dolgih, nitastih dodatkov na končnem delu treh čašnih listov. V bazalnem območju kratki lističi kažejo granulacije, ki spominjajo na par oči, videz maske pa dopolnjuje prisotnost stebra, ki izgleda kot nos. Vrste rodu Dracula imajo veliko oboževalcev, trenutno je v kulturi veliko število vrst in hibridov, najbolj cenjene so Dracula vampira, Dracula chimaera, Dracula bella, Dracula gorgona in Dracula simia. Svetovni seznam enokaličnic trenutno vključuje 124 priznanih taksonov, med njimi tudi 2 naravna hibrida.
Glede na rastne pogoje vrste rodu Dracula raje imajo temperature, ki spadajo bolj v hladnejši razpon, ki lahko narastejo do srednjega, saj se rastline pri visokih temperaturah hitro sušijo. Povprečne dnevne temperature bodo med 18 in 25 stopinj Celzija. Nočne vrednosti lahko padejo do 12 – 14 stopinj Celzija. Prisotnost višjih temperatur je mogoče nadomestiti z bolj obilnim zalivanjem in pogostim škropljenjem. Vrste ne prenašajo dobro velikih temperaturnih nihanj, zato je pomembno, da temperatura na nivoju listov ostane čim bolj konstantna.
Vrednosti svetlobnega sevanja so v območju zmerne svetlobe, z 60 % senčenja, zaščitene pred neposrednim delovanjem sončnih žarkov, idealno z vzhodno ali južno izpostavljenostjo. Pomanjkanje ustreznih vrednosti svetlobnega sevanja lahko upočasni proces cvetenja, ko se priporoča izpostavitev rastlin močnejši svetlobi. Pojav rjavih ali rumenih madežev na listih lahko kaže na prisotnost sončnih opeklin, ki lahko na koncu povzročijo izgubo rastlin, če se ne ukrepa z namestitvijo na bolj senčna mesta. Kot splošno pravilo so vrednosti svetlobnega sevanja za vrste rodu Dracula podobne tistim za rod Phalaenopsis, in sicer 10000 – 18000 luksov.
Nikoli ne smemo dovoliti popolnega izsušitve substrata pri vrstah rodu Dracula, saj lahko rastline v odsotnosti vode propadejo v nekaj urah. Prekomerno zalivanje ni ovira za vrste rodu Dracula, možno je zalivati vsako jutro, da rastline lahko absorbirajo in presnavljajo vodo čez dan, ključni pogoj pa je prisotnost svetlobe. Voda se bo dajala, dokler ne bo opaziti odtekanja skozi spodnje luknje lonca ali z namakanjem, dokler ne prenehajo izhajati zračni mehurčki.
Relativna vlažnost bo vzdrževana visoka, med 70 % in 100 %.
Gnojila se bodo dajala razredčena, v vrednostih od 25 do 50 % glede na koncentracijo, navedeno na embalaži. Pogosto se bodo izvajale potopitve loncev z gojiščem, da se odstranijo morebitne usedline soli, saj so vrste rodu Dracula zelo občutljive na kopičenje mineralov.
Kultura se bo izvajala v košarah ali loncih z veliko velikimi luknjami ali lonci z rešetkami, kot gojišče pa se lahko uspešno uporablja sphagnum mah, bodisi samostojno bodisi v mešanici s perliti in kokosovimi vlakni. Alternativa je lahko sajenje na lubje, trdo leseno ali plutovino, ovito v mrežo, z dodatkom sphagnum mahu, vendar bo ta metoda zahtevala veliko bolj obilno in pogosto zalivanje, da se nadomesti hitrejše izhlapevanje vode. Menjava gojišča je možna na dve leti, zgodaj spomladi, da se rastline stabilizirajo do začetka poletja.
Speciile de Dracula ne potrebujejo sprememb pogojev rasti ali obdobij počitka, shema gojenja pa je lahko enaka skozi vse leto.
Želiš videti več člankov in pridobiti več znanja? Ta članek je na voljo brezplačno, vendar lahko podpreš secretgarden.ro z oceno tukaj:
Google: Ocene na Googlu
Facebook: Ocene na Facebooku